Tipologija besednega reda in romanski jeziki

Authors

  • Lorenzo Renzi

DOI:

https://doi.org/10.4312/linguistica.24.1.27-59

Keywords:

Tipologija besednega reda in romanski jeziki

Abstract

V želji, da bi pojasnil sintaktični razvoj od latinščine do romanskih jezikov, skuša avtor pretehtati možnosti, ki jih nudi sodobna tipologija besednega reda; ta temelji na teoretičnih podmenah, ki naj bi bile v stanju, da upoštevajo statistične pravilnosti, kot jih je bil zasnoval Greenberg. Za temeljno jezikovno strukturo imamo strukturo glava/spreminjevalec, in ta je v osnovi notranje zgradbe sintagme in stavka. Ta tipologija razlikuje dva osnovna tipa jezikov, zaznamuje pa ju linearnost: spreminjevalec stoji levo od glave ali obratno. Po Antinuccijevi terminologiji govorimo o levem ali o desnem tipu. Prvotni indoevropski jezik je bil levega tipa, romanski jeziki pa so po večini desnega tipa; tako kot slovanski in germanski. Latinščina bi predstavljala nekak vmesni, čeprav v osnovi vendarle levi tip. Pri takem gledanju je mogoče razložiti različne sintaktične pojave v razvoju od latinščine do romanskih jezikov; vsi seveda nimajo opraviti z besednim redom. Avtor ugotavlja nekatera razhajanja med členi romanske jezikovne družine: nekateri od njih ohranjajo stari besedni red, torej levi tip. Vendar pa taki primeri le potrjujejo veljavnost tipološke perspektive: kjer kaže že latinščina inovacije, torej pojave desnega tipa, so desnega tipa tudi pojavi v romanskih jezikih. Romanski jeziki ne kažejo pektive: kjer kaže že latinščina inovacije, torej pojave desnega tipa, so desnega tipa tudi pojavi v romanskih jezikih. Romanski jeziki ne kažejo nobenega pojava na levo, torej nobenega konservativizma, če je tako značilno črto opustila že latinščina.

Downloads

Download data is not yet available.

Published

01.12.1984

How to Cite

Renzi, L. (1984). Tipologija besednega reda in romanski jeziki. Linguistica, 24(1), 27–59. https://doi.org/10.4312/linguistica.24.1.27-59

Issue

Section

Articles