Večni avantgardizem: dialoški princip v španskem in hispanoameriškem romanu

Avtorji

  • Branka Kalenić Ramšak Oddelek za romanske jezike in književnosti, Katedra za špansko in hispanoameriško književnost, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani

DOI:

https://doi.org/10.4312/ars.11.2.155-167

Ključne besede:

avantgarda, polifonični roman, avtofikcija, španski in hispanoameriški pripovedovalci

Povzetek

Teoretski okvir članka je osnovan na teoriji Mihaila Bahtina, ki je opredelil prehod z realističnega na avantgardni roman: prej monološki roman se je namreč spremenil v polifoničnega. Kako pa je takšna sprememba vplivala na španske in hispanoameriške pripovedovalce? Ti so se znova začeli ozirati k Cervantesu. Članek skuša skozi obravnavo postmodernističnih pripovednih principov opredeliti sodobne tendence avtofikcije ter pri tem navaja nekatere španske in hispanoameriške avtorje, ki v ospredje ponovno postavljajo Cervantesova razmišljanja in obujajo avantgardna estetska načela, pri čemer se posvečajo predvsem kompleksnemu odnosu med resničnostjo in fikcijo ter njunim medsebojnim vplivom.

Prenosi

Podatki o prenosih še niso na voljo.

Objavljeno

27.12.2017

Kako citirati

Kalenić Ramšak, B. (2017). Večni avantgardizem: dialoški princip v španskem in hispanoameriškem romanu. Ars &Amp; Humanitas, 11(2), 155–167. https://doi.org/10.4312/ars.11.2.155-167