Skrita ekfraza v delih Miroslava Krleže

Avtorji

  • Nataša Lah Filozofski fakultet Sveučilišta u Rijeci

DOI:

https://doi.org/10.4312/ars.11.1.118-133

Ključne besede:

Miroslav Krleža, leposlovni kriptogram, skrita ekfraza, fikcijska ekfrazna vsebina, ekfraza in resničnost

Povzetek

V celotnem opusu Miroslava Krleže lahko najdemo številne verodostojne opise, ne oziraje se na to, ali opisujejo resnične zgodovinske dogodke ali resnične umetnike in umetnine, ki so bogat vir evropske umetnostne zgodovine. S tem ko je opise s kriptografsko metodo vključil v besedilo, je Krleža na eni strani zakril svoje vire, na drugi pa jih je razkril. Potajil jih je v preplet fikcijskih besedil in jih razkril prek ključne stvaritve, kar je bilo jasno le tistim, ki so lahko povezali besedilo in umetnino. Sklop take metode smo poimenovali leposlovni kriptogrami, ki jih lahko v nadaljevanju razčlenimo v tematske podskupine prikritih umetnostnih opisov, tako da smo celoto označili za skrito ekfrazo. Izbor umetnin, ki jih Krleža opisuje v svojih delih, je obsežen in raznolik, vsako delo pa je opisano drugače. Ker pa gre za literarna besedila, so opisi pogosto uporabljeni v širokem razponu interpretativnih upodobitvenih strategij. Do določene mere so bili zgolj pogled na umetnino z namenom, da bi vizualno povezali, obudili ali postali natančen simbol nesnovnega okvira umetnikove misli oziroma celotnega družbenega konteksta. Drugikrat je umetnina polno in natančno predstavljena zaradi svojega pomena in verodostojnosti, ker ima po Krležu »etično inteligenco« in »etično zavest«. V tem prispevku so bila obravnavana samo Krleževa prozna dela, in sicer na dveh ravneh. Ogledali smo si primere, kjer je resnično umetniško delo v leposlovno besedilo vključeno z namenom, da bi podčrtalo pomen in smisel nekega dialoga, mise-en-scène ali situacije. Tega je mogoče največ najti v odrskih delih, romanih in novelah. Po drugi strani pa lahko prepoznamo popolnoma nasprotno metodo, ko umetniško delo vstopi v besedilo, kjer zaradi svoje zgodovinske vloge in nesporne veljave oziroma statusa ponovno vstopi v resničnost. Kakor je videti s stališča Krleževega življenja in dela, je umetnina postavila na preskušnjo verodostojnost umetnostne zgodovine skozi matrico sodobnosti. To povečini najdemo v Krleževih esejih, kritikah in dnevniških zapisih.

Prenosi

Podatki o prenosih še niso na voljo.

Biografija avtorja

Nataša Lah, Filozofski fakultet Sveučilišta u Rijeci

Nataša Lah je umetnostna kritičarka, pisateljica in univerzitetna profesorica. V 80. in 90. letih je delala kot svobodna umetnostna kritičarka, urednica in avtorica, sodelovala je z različnimi revijami za kulturo. Bila je avtorica številnih umetniških razstavnih projektov na Hrvaškem in v tujini. Sedaj je predstojnica pododdelka za teorijo umetnosti v okviru Oddelka za umetnostno zgodovino na Fakulteti za humanistiko in družbene vede na Univerzi na Reki. Je tudi profesorica za »Doktorske študije sodobnih transdisciplinarnih humanističnih ved in teorije umetnosti« na Fakulteti za medije in komunikacije na Univerzi Singidunum v Beogradu. Objavila je deset monografij o likovnih umetnikih ter tri knjige s področja zgodovine, teorije in kritike vizualnih umetnosti.

Objavljeno

31.07.2017

Kako citirati

Lah, N. (2017). Skrita ekfraza v delih Miroslava Krleže. Ars &Amp; Humanitas, 11(1), 118–133. https://doi.org/10.4312/ars.11.1.118-133

Številka

Rubrike

Študije