Melodični postopki v glasbi Iva Petrića

  • Niall O'Loughlin

Abstract

Glasba Iva Petrića (r. 1931) je bila vedno melodično usmerjena. Obenem pa je skladatelj vedno kazal in še vedno kaže zanimanje za instrumentalne tehnike in barve ter za prepričljivo formo. Njegova glasba petdesetih let, še posebej Sonate za pihalne instrumente, odseva tradicionalen pristop melodičnega pisanja, medtem ko v Sonatah za klarinet in rog postanejo Hindemithovi vplivi očitni. Precejšnjo melodično fleksibilnost kaže Klarinetni koncert, tako da s Koncentantno glasbo (1961-62) Petrićev stil doseže prehodno fazo, v kateri je nemalo melodičnih metamorfoz. V delih, kot sta Élégie sur le nom de Carlos Salzedo za harfo in Croquis sonores (1963) za komorni ansambel, imamo opraviti s serialnimi prijemi. V slednji skladbi je melodičen zapis fragmentaren, ritmično iregularen in uporablja vseh dvanajst poltonov. Pojavi se t.i. prostorska notacija. Sedem skladb za sedem instrumentov odseva enostavno serialnost, značilnost, ki je skladatelj poslej ni več razvijal. Simfonične mutacije (1964) predstavljajo začetek utrjevanja in pretanjevanja Petrićevih skladateljskih postopkov. Čeprav oblikovno zanimivo, se zdi to delo še posebej značilno zavoljo tematskih preoblikovanj in svobodne asociativnosti podobnih tipov tem kot povezujočega faktorja med posameznimi deli skladbe. Po vrsti komornih del je Petrić v letih 1968-69 ustvaril tri pomembne kompozicije: Integrale v barvah za orkester, Intarzije za ansambel in Quatour 1969 za godalni kvartet. V teh delih so melodične celice in motivi uporabljeni tako za izoblikovanje melodičnih linij kot tudi melodičnih tekstur. Vse te drobne melodične celice so podvržene vrsti iznajdljivih, a obenem slišnih preoblikovanj, pri čemer je opazna sinhronizacija melodičnih glasov. Petrićeva dela sedemdesetih let vključujejo sonatam podobne skladbe za klavir, komorne sestave in orkester s koncertantno tretiranimi solističnimi instrumenti. Tudi tukaj skladatelj manipulira in preoblikuje kratke melodične celice tako v melodične linije kot v spremljevalne teksture, ki jih prevevajo nesinhronizirani ostinati. Uporaba dolgih not in njihove razdelave je značilna za Lirizme za rog in klavir, Meditacije za klavirski trio, violinsko Sonato in še posebej za Quatuor 1979. V orkestralnih delih s solističnimi instrumenti so orkestralni parti veliko bolj razdelani in vodijo do učinkov, ki melodično kot taki niso slišni. Sinhronizacija melodičnih elementov je včasih natančna, kot na primer v Dialogues concertants za čelo, običajno - kot v Trois images za violino (1973) - pa je samo približna, vezana na sistem primarnih in sekundarnih dirigentskih intervencij. Pihalna dela, kot so Episodes lyriques (1973) za oboo in Jeux concertants (1978) za flavto, slonijo na kalejdoskopičnih teksturah, ki se poigravajo z melodičnimi fokusi. Osemdeseta leta kažejo Petrićevo vrnitev v "taktno" regularnost, v delih, kot sta Koncert za trobento in orkester (1986) in Moods and Temperaments (1987), ki pa vsemu navkljub odsevata melodične procese značilne za sedemdeseta leta.

Downloads

Download data is not yet available.
Published
1993-12-01
How to Cite
O’LoughlinN. (1993). Melodični postopki v glasbi Iva Petrića. Musicological Annual, 29(1), 107-119. https://doi.org/10.4312/mz.29.1.107-119
Section
Articles