Vzpostavljanje varne navezanosti kot temelj dela s posamezniki, pari in družino

Avtorji

  • Tomaž Erzar Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani
  • Katarina Kompan Erzar Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani

DOI:

https://doi.org/10.4312/as.17.3.55-63

Ključne besede:

teorija navezanosti, delo z ljudmi, relacijska perspektiva, sistem, varnost

Povzetek

Teorija navezanosti je eden od mejnikov v raziskovanju in razumevanju dela z ljudmi. Razumevanje odnosov kot vzajemnih, torej dvostranskih, in kot razmerij, v katerih gre za regulacijo afektov, odpira povsem nov pogled na različne oblike dela z ljudmi, tako klinične kot preventivne in izobraževalne. Raziskave in dolgoletna terapevtska praksa kažejo, da je ustrezna oblika pomoči oziroma okvir za kakovostno delo z ljudmi samo tista, ki zagotavlja varnost. Torej varno zavetje, kadar posamezniki prihajajo iz nevarnih okolij in razmer ter izkušenj, in trdno izhodišče za posameznike, ki želijo razširiti, preoblikovati in na novo vzpostaviti nekatere vidike svojega življenja in odnosov. V našem prispevku bomo predstavili tri temeljne premike v pojmovanju tega dela in opisali primere konkretnih praks oziroma novih oblik dela, ki iz teh premikov izhajajo. Ti trije mejniki so: drugačno pojmovanje otroka (otrok kot odvisen od odraslih), drugačno pojmovanje starševstva oziroma na otroka usmerjeno starševstvo ali notranje starševstvo in drugačno delo z družino kot sistemom, ki ga zaznamujejo globoke vezi navezanosti, od katerih je v veliki meri odvisno, kako se bosta sistem in posameznik znotraj sistema razvijala ter kako morajo biti oblikovane intervence, kadar gre za sisteme, ki temeljijo na sramu, strahu in nevarnih obli kah navezanosti.

Prenosi

Podatki o prenosih še niso na voljo.

Prenosi

Objavljeno

16.10.2011

Kako citirati

Erzar, T., & Kompan Erzar, K. (2011). Vzpostavljanje varne navezanosti kot temelj dela s posamezniki, pari in družino . Andragoška Spoznanja, 17(3), 55–63. https://doi.org/10.4312/as.17.3.55-63

Številka

Rubrike

Članki