Uničevanje mišljenja

  • Tomaž Sajovic
Ključne besede: neoliberalna (ekonomska) ideologija, uničevanje mišljenja, tehnoznanosti, korporativne akademske revije, »smrt« univerz, poblagovljenje izobraževanja, tehnokratiziranje jezika, matematizacija narave, ekonomije in družbe, gospodujoča moč zakonov, računajoč

Povzetek

Današnjo neoliberalno avtoritarno družbo obvladuje – če uporabimo besednjak Slavoja Žižka iz besedila Leninova izbira (2010) – nezapisani Denkverbot, »prepoved« kritičnega mišljenja, ki jo zgodovinsko ponazarja znamenita izjava angleške ministrske predsednice Margaret Thatcher: »Neoliberalizem nima alternative.« Neoliberalna ekonomska in družbena kontrarevolucija se je v 60. letih spočela na Oddelku za ekonomijo Univerze v Chicagu, njen najpomembnejši zagovornik pa je bil ameriški ekonomist in Nobelov nagrajenec za ekonomijo Milton Friedman. Friedmanov program je bil skrajno konservativen: »Prvič, vlade morajo odpraviti vsa določila in regulativo, ki preprečuje kopičenje dobička. Drugič, odprodati morajo vse premoženje, ki ga imajo v lasti in bi ga korporacije lahko vodile z dobičkom. In tretjič, financiranje socialnih programov morajo dramatično zmanjšati.« To popolnoma nečloveško ideologijo, ki se je »točno ujemala z interesi velikih multinacionalk«, je Friedman »skrbno « skril v akademizacijski »jezik matematike in znanosti« in jo s tem »preoblikoval« v nepristransko ekonomsko znanost. Neoliberalno urejanje gospodarstva tako naj ne bilo več stvar subjektivnih človeških odločitev, ampak »le« še izpolnjevanje znanstveno ugotovljenih naravnih zakonov. O njem zato naj ne bi bilo več mogoče »dvomiti« niti naj ne bi bilo več »smisla« o njem kritično razmišljati. Predpostavka je, da neoliberalna ekonomska ideologija lahko parazitira na znanosti le zato, ker so v neoliberalizmu tudi znanosti same postale »ideologija«. Švicarsko-kanadski sociolog in filozof Michel Freitag (1935–2009) jih je v svoji knjigi Brodolom univerze (1995, v slovenskem prevodu 2010) imenoval tehnoznanosti: »Znanost se ne ukvarja več s spoznavanjem sveta, temveč z napovedovanjem učinkov, ki jih bodo v svetu povzročili naši praktično smotrni posegi.« Tehnoznanosti se ukvarjajo torej s problemi, ki niso plod znanstvenoteoretičnega preučevanja, ampak so jim jih od zunaj ideološko vsilile znanstvene politike (pri nas teme vsiljujejo na primer razpisi za znanstvene projekte). Tehnoznanstveno raziskovanje se mora izogibati teoretskemu razmišljanju, razmišljati pa mu tudi ni treba več o svojem lastnem početju. Znanost – izjeme seveda obstajajo – tako ne ustvarja več ničesar novega. Ustanove znanstvene politike so znanosti preprečile njeno znanstveno in družbeno kritičnost. Znanost je postala nemisleča, nepolitična in nečloveška. Znanstvenike pa so take znanstvene politike oropale poklicnega in človeškega dostojanstva in smisla. Pričujoči esej skuša vsesplošno neoliberalno uničevanje mišljenja misliti.

Prenosi

Podatki o prenosih še niso na voljo.
Objavljeno
2015-04-10
Kako citirati
Sajovic, T. (2015). Uničevanje mišljenja. Andragoška Spoznanja, 21(1), 9-29. https://doi.org/10.4312/as.21.1.9-29
Področje
Članki