VABILO K ODDAJI PRISPEVKOV: Izobraževanje odraslih na področju zdravja: Pomen družbenokulturnih okoliščin in interdisciplinarnosti

2021-01-10

Izobraževanje odraslih na področju zdravja postaja vedno bolj pomembno polje v andragogiki ter drugih družboslovnih, humanističnih in medicinskih vedah (Nutbeam, 2019; Wang, 2014; English, 2012), kar se med drugim odraža tudi v pestrosti poimenovanj: zdravstvena vzgoja, izobraževanje za zdravje, zdravstveno izobraževanje, vzgoja in izobraževanje za zdravje, razvoj zdravstvene pismenosti ali zdravstveno opismenjevanje in druga še bolj specifična poimenovanja. Jedrno sporočilo pri vseh poimenovanjih je razvoj zmožnosti, da ljudje ohranjajo zdravje ali da primerno ravnajo s svojo boleznijo ali ob težavah z zdravjem. Tudi zdravstvena pismenost, kot eden od omenjenih konceptov, je različno opredeljena, vendar največkrat kot zmožnost ljudi, da pridobivajo, razumejo in uporabijo informacije, pomembne za odločanje in ravnanje, ki je povezano z zdravjem (gl. Nutbeam idr., 2019, str. 1). Besedna zveza vzgoja in izobraževanje za zdravje pa poimenuje vse procese oblikovanja/vzgajanja človeka v okolju z namenom, da razvija zmožnosti emocionalnega, kognitivnega in somatskega učenja ter ravnanja z zdravjem ali boleznijo.

Izobraževanje odraslih za zdravje vključuje različne družbene intervencije, organizirane prakse, katerih namen je izboljšati, spremeniti ali razviti znanje, poznavanje, razumevanje zunanjih pojavov in subjektivnih procesov, vzgojiti ali prevzgojiti navade, stališča, vrednote, razvijati socialno-emocionalno inteligentnost in praktično modrost, ki so povezani bodisi z boleznijo, težavami z zdravjem bodisi s konceptom zdravega načina življenja. Izobraževanje za zdravje je holističen proces, vključuje celotno osebo in njeno okolje. To ni proces, ki bi bil ločen od okolja. Sodobne teoretske paradigme in praktične aktivnosti so osredotočene na to, da vzgoja in izobraževanje kot proces in kot dejavnost, ki naj prispeva k zdravju ljudi ali uravnavanju bolezni, izhajata iz kulturnih okoliščin. To pomeni, da morajo izobraževalci poznati širši sociokulturni kontekst, ekonomsko okolje, biološko okolje. Poleg makro elementov morajo poznati tudi tradicijo, znanje, navade skupine, za katero pripravljajo izobraževalne programe, ter mikro značilnosti posameznika (prim. Willis idr., 2014; Gilbert idr., 2015). Ker so vsi ti makro in mikro elementi, odnosi in procesi del kulturnega sistema, je treba o njih tudi kritično misliti.

Zdravstveno izobraževanje postaja eno od najbolj obsežnih omrežij neformalnega izobraževanja in skupnostnega izobraževanja, ki je interdisciplinarno in kulturno raznoliko. To implicira različno razumevanje pojmov zdravje, bolezen, na kar opozarjajo medicinski antropologi. Doživljanje in razumevanje zdravja je namreč odvisno od družbenokulturnega okolja. Prav tako je odvisno od teoretskih interpretativnih vzorcev. Avtorji in avtorice pri svojih raziskavah pogosto izhajajo iz družbenokritične teorije, Freirejevih zamisli o izobraževanju kot sredstvu za opolnomočenje ljudi, socialno-konstruktivističnih teorij. Slednje so pomembne, ker je sestavni del izobraževanja tudi konstrukcija pomenov o sebi kot zdravem ali bolnem, o tem, kaj je zdravo ali bolno telo, kaj je zdravo ali nezdravo okolje. Za interpretativno ogrodje se vedno pogosteje uporabljajo integrativni bio-psiho-socialni modeli, med katere uvrščamo model salutogeneze, ki izpostavlja procese spodbujanja zdravja. To velja tudi za takšne situacije, ki so povezane s kroničnimi boleznimi, travmami, primanjkljaji, ovirami. Ljudje s pomočjo vzgoje in izobraževanja uporabijo notranje in zunanje vire, da razvijajo svoje zmožnosti za spoprijemanje z boleznijo. V razpravah srečamo tudi koncepte, kot sta rezilientnost in blagostanje (well-being). Razvijajo se različne politike, s katerimi je prepleteno tudi izobraževanje za zdravje, povezano z družbenimi prizadevanji za napredek, kar se npr. odrazi v tretjem od 17 ciljev trajnostnega razvoja po shemi, ki jo je pripravila OZN. Tretji cilj je namreč usmerjen v zagotavljanje zdravja in blagostanja za vse ljudi, k čemur naj prispeva tudi izobraževanje za zdravje.

Vzgoja in izobraževanje za zdravje sta namenjena različnim ciljnim skupinam: tako tistim, ki imajo težave z zdravjem, kot tistim, ki naj bi se izognili težavam. Namenjena sta mlajšim odraslim, odraslim, starejšim, medgeneracijskim skupinam. Poseben izziv so programi za zdravstveno izobraževanje posebnih ciljnih skupin, kot so manjšine (gl. Silberberg, 2020; Krmac idr., 2019; Collins idr., 2014), migranti, starejši, ter posebne tematike, npr. izobraževanje za higieno ustne votline, promocija zgodnjega odkrivanja in zdravljenja raka dojk, detabuizacija težav v duševnem zdravju, ozaveščanje o rabi kontracepcije, izobraževanje pri pripravi na porod in druge vrste izobraževanja staršev (Lauzon, Farabakhsh, 2014). S sodobnimi demografskimi spremembami, kot so migracije in staranje prebivalstva, se odpirajo še dodatne tematike, npr. vprašanja o izobraževanju za sporazumevanje, vprašanja o večkulturnih stikih s tujejezičnimi bolniki v zdravstvenih ustanovah (gl. Pokorn, Lipovec Čebron, 2019), vprašanja zdravja pri starejših. Izobraževanje starejših za zdravje prispeva k pozitivnemu staranju, v posebnih primerih, kot je pri demenci, pa vključuje tudi izobraževanje svojcev.

Izobraževanje za zdravje je v svojem razvoju prešlo različne faze. Najprej je bilo namenjeno predvsem preventivnim programom, s katerimi so se ljudje opolnomočili za odločanje in ravnanje pri ohranjanju zdravja (npr. spoštovanje pravil higiene, skrb za doječe matere in novorojenčke), pozneje pa se je razvilo izobraževanje za zdravje, ki je zasnovano z namenom formiranja ali transformiranja življenjskega sloga (npr. zdrava prehrana in gibanje). Poleg teh programov se razvijajo tudi programi, ki so namenjeni spoprijemanju z boleznijo ter razvoju novih veščin in navad (npr. razvoj prehranskih navad pri diabetesu). Naslednja značilnost v razvoju izobraževanja za zdravje je povezovanje različnih akterjev pri pripravi programov. Povezujejo se izobraževalni in zdravstveni sistem, sistemi politike in upravljanja, sistem dela. Slednji je ključen za pripravo in izvedbo izobraževanja za zdravje na delovnem mestu.

Nosilci izobraževanja, učenja in promoviranja so različni. Prav tako so zelo raznolike strategije izobraževanja, ki se zelo približujejo skupnostnemu izobraževanju in načelom skupnostne psihologije (Seedat idr., 2017; Francescato idr., 2020).

Ob vsem tem se zastavlja tudi vprašanje raziskovalnih strategij. Raziskave so v preteklosti slonele predvsem na pozitivistični paradigmi, v sodobnosti pa se porajajo novi kvalitativni in postkvalitativni pristopi (Cardano idr., 2020). Sprašujemo se, kako v raziskovanju in razvoju izobraževanja odraslih na področju zdravja odsevajo t. i. obrati: narativni obrat, afektivni obrat. Kakšna je uporaba avtoetnografije, biografske metode, narativnih metod? Kakšna je vloga akcijskega raziskovanja in participatornega akcijskega raziskovanja glede na poststrukturalistično teorijo prakse?

Kako na raziskovanje in razvoj programov za zdravstveno pismenost vplivajo neoliberalni časi in težnje k potrženju intelektualnih produktov, med njimi tudi izobraževanja odraslih? Kako na izobraževanje za zdravje vplivajo potrebe, da bi razumeli »šibkosti« nekaterih ljudi in skupin kot nekaj samoumevnega in odvisnega zgolj od njih samih? Kako na raziskovanje vpliva odprtost humanističnih pristopov v primerjavi z naravoslovnimi raziskavami? Področja naravoslovnega in družboslovnega ter humanističnega znanja se v izobraževanju za zdravje prepletajo. Če sprejmemo ugotovitve, da je znanje družbenokulturno umeščeno, kakšne so epistemološke, didaktične, etične posledice in implikacije za načrtovanje raziskav in izobraževalnih programov? Ali raziskovalne strategije dajejo glas vsem vključenim v zdravstveno izobraževanje? Kako na izobraževalne programe vplivajo intersekcijske neenakosti in ali jih v raziskavah zaznamo?

Področje je izredno pestro, interdisciplinarno, kar se je pokazalo kot pomembno tudi v času epidemije covida-19. Področje zdravja in izobraževanja za zdravje ne sme biti prepuščeno le eni stroki, saj so družbenokulturni, politični in ekonomski vidiki zelo pomembni za razumevanje odzivanja prebivalcev na bolezni, okužbe, epidemije ter za analiziranje ukrepov, na katere se skupine ljudi različno odzivajo. Nekatere skupine v času epidemije, ki povzroča velike kognitivne disonance in negotovosti, iščejo referenčne točke, ki bi pomagale pri urejanju kaotičnosti tudi tako, da se zatečejo v neustrezno interpretacijo znanstvenih spoznanj (gl. Grušovnik, 2020).

Vsi ti izzivi implicirajo razmislek o razmerjih med zdravjem in znanjem, spretnostmi, navadami, učenjem, epistemološkimi sistemi ipd. Razmisliti je treba o težavah, kot so: družbenokulturni vidiki zdravja, bolezni in zdravljenja, vloga skupnosti v izobraževanju odraslih za zdravje ter vloga skupnostnega učenja in izobraževanja pri spoprijemanju z zdravstvenimi težavami. Kritično želimo osvetliti koncepte, kot so »zdrav življenjski slog«, »dejavniki tveganja za zdravje«, »zdravstvena (ne)pismenost«. Vabimo raziskovalce in raziskovalke, da prispevajo svoja razmišljanja o družbeni in kulturni vpetosti vzgoje in izobraževanja za zdravje, o razvoju novih strategij za pripravo, izvedbo in evalvacijo programov na tem področju. Prav tako želimo premisliti o izzivih, ki jih prinaša stik med sodobnimi mediji in zdravstveno pismenostjo oz. zdravstvenim izobraževanjem in učenjem.

 

Smernice za avtorje

Povzetek pošljite na naslov urednika ali gostujočih urednic:

borut.mikulec@ff.uni-lj.si; nives.licen@ff.uni-lj.si; ursula.lipovec@gmail.com

Prispevek oddate preko odprtega spletnega sistema (OJS) revije: https://revije.ff.uni-lj.si/AndragoskaSpoznanja/login. Če še niste poslali prispevka na revijo, se morate najprej registrirati in ustvariti uporabniški račun (https://revije.ff.uni-lj.si/AndragoskaSpoznanja/user/register). Nato boste lahko oddali svoj prispevek.

Smernice za oblikovanje prispevkov so dostopne na: https://revije.ff.uni-lj.si/AndragoskaSpoznanja/about/submissions

 

Literatura in viri

Cardano, M., Giarelli, G. in Vicarelli, G. (ur.) (2020). Sociologia della salute e della medicina. Roma: Il Mulino.

Collins, J. C., Rocco, T. in Bryant, L. O. (ur.) (2014). Health and Wellnes Concerns for Racial, Ethnic, and Sexual Minorities. San Francisco: Jossey-Bass.

English, L. (2012). Adult Education and Health. Toronto: University of Toronto.

Francescato, D., Tomai, M. in Ghirelli, G. (2020). Fondamenti di psicologia di comunità. Roma: Carocci.

Gilbert, G., Sawyer, R. in McNeill, E. (2015). Health Education: Creating Strategies for School and Community Health. Burlington: Jones & Bartlett Learning.

Grušovnik, T. (2020). Karantenozofija: Razmišljanja o pandemiji. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Krmac, N., Fon, A., Lepičnik-Vodopivec, J. (2019). The development of health literacy factors and their impact on national minorities in the Slovenian-Italian border region. Razprave in gradivo, 82, 65-84.

Lauzon, A. in Farabakhsh, R. (2014). The Power of Collaborative Inquiry and Metaphor in Meeting the Health Literacy Needs of Rural Immigrant Women: A Case of Parent Education. V Wang, V. (ur.), Adultand Community Health Education (str. 51-67). Hershey: IGI Global.

Nutbeam, D. (2019). Health education and health promotion revisited. Health Education Journal, 78(6), 705-709.

Nutbeam, D., Levin-Zamir, D. in Rowlands, G. (ur.) (2019). Health Literacy in Context: Settings, Media, and Populations. Basel: MDPI.

Pokorn, N. in Lipovec Čebron, U. (ur.) (2019). Večjezično zdravje: Komunikacijske strategije in večkulturni stiki s tujejezičnimi bolniki v slovenskem zdravstvenem sistemu. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.

Seedat, M., Suffla, S. in Christie, D. (ur.) (2017). Emancipatory and Participatory Methodologies in Peace, Critical, and Community Psychology. New York: Springer.

Silberberg, M., Muhlbaier, L., Hart-Brothers, E., Weaver, S. in James, S. (2020). The role of socioeconomic status in a community-based study of diabetes secondary prevention among African Americans. International Journal of Health Promotion and Education. Onlinefirst. Dostopno na https://www.tandfonline.com/doi/full/10.1080/14635240.2020.1866999?src=

Wang, V. (ur.) (2014). Adult and Community Health Education. Hershey: IGI Global.

Willis, C. D., Saul, J. E., Bitz, J., Pompu, K. in Jackson, B. (2014). Improving organizational capacity to adress health literacy in public health: a rapid realist review. Public Health, 128(6), 515-524.