Skupnosti prakse kot metodologija za razvijanje inovacij v izobraževanju odraslih za trajnostni razvoj

Nives Ličen, Dušana Findeisen, Jasna Fakin Bajec

Povzetek


Članek prinaša ugotovitve o značilnostih skupnosti prakse pri izobraževanju za trajnostni razvoj v povezavi z ohranjanjem naravne in kulturne dediščine. Raziskava se je opirala na poststrukturalistično teorijo prakse in koncepte socialnega učenja. Izhajajoč iz Freirove teorije učenja, je bila postavljena teza, da je za inovacije v trajnostnem razvoju potrebno kritično ozaveščanje. Empirični del raziskave sloni na etnografskem zbiranju podatkov v treh okoljih. Analizirani so primeri povezovanja učenja in delovanja, ki izhajajo iz lokalne skupnosti in potreb udeležencev. V vseh treh primerih se učenje povezuje z inovativnimi praksami, ki razvijajo družbeno in okoljsko blagostanje. Rezultati kažejo, da se inovativne prakse razvijajo v povezavi s transformativnim učenjem, dialoškim povezovanjem znanstvenega in lokalnega vedenja ter identitete vključenih.

Ključne besede


transformativno učenje; skupnosti prakse; teorija prakse; trajnostni razvoj

Full Text:

PDF (English)


DOI: http://dx.doi.org/10.4312/as.23.1.23-39

Refbacks

  • There are currently no refbacks.


Copyright (c) 2017 Nives Ličen, Dušana Findeisen, Jasna Fakin Bajec

Creative Commons License
This work is licensed under a Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International License.

Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani

ISSN (tiskana izdaja): 1318-5160
ISSN (spletna izdaja): 2350-4188